Vrednote(nje) medkulturne uprizoritve

Janelle Reinelt

Pojem 'medkulturna' uprizoritev je najpogosteje razumljen kot oznaka, ki izraža precejšnjo oddaljenost in razlike med obravnavanimi kulturami – denimo v gledaliških eksperimentih med Vzhodom in Zahodom ali pa v srečanjih  med Severom in Jugom. Termin pa se nanaša tudi na kulturno pogojeno vedenje in umetniške reprezentacije, ki presprašujejo mnogo tesnejše odnose med sosednjimi državami, etničnimi skupinami, ki živijo v tesni bližini, ali jeziki in zgodovinami, ki so jim skupni kljub geografski ločenosti. Zato je izraz 'medkulturen' kompleksen in spremenljiv označevalec, zlasti v današnjem kozmopolitskem okolju.

'Medkulturna' uprizoritev ima lahko dolgo ali kratko zgodovino, odvisno od zornega kota. Dinamičen čezmejni pretok kultur, ki se kaže v posameznih kulturnih produkcijah, ima korenine že v antičnih časih; obstajal je na vsakem križišču, kjer je potekala komunikacija med 'tujimi' in 'domačimi' ljudstvi. Vse od prvotnih prebivalcev Severne Amerike do staroselcev na pacifiških otokih, v Afriki in na Japonskem so ljudje že od prvih srečanj prespraševali kulturne razlike v performativnih oblikah. To je daljši pogled v zgodovino, ki prikazuje ontološko strukturo medčloveških razmerij.

Kratkoročnejša perspektiva stopi v ospredje šele v zadnjem času, in sicer kot zahodni akademski koncept. V poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je na področju študijev gledališča in scenskih umetnosti prišlo do 'nove' teoretske razprave. Znamenite uprizoritve Petra Brooka, Ariane Mnouchkine, Tadashija Suzukija in Roberta Wilsona so sprožile živahne in žgoče razprave o vrednotenju t. i. 'medkulturnega' gledališča – njegove politike, etike in estetike. Do začetka devetdesetih let so napetosti v krogih evropskih in severnoameriških raziskovalcev popustile – strinjali so se, da se ne strinjajo – in debate so se izpele. Kolesje časa pa se ni ustavilo in s pojavom interneta, globalizacije in izjemne človeške mobilnosti so ta 'stara' vprašanja o vrednotah in vrednotenju medkulturnih praks ponovno postala aktualna.

V zadnjem času je bil koncept temeljito preučen v tematski številki revije Theatre Journal ‘Rethinking Intercultural Performance’ (2011) in študiji Rica Knowlesa Theatre & Interculturalism (2010), Erika Fischer-Lichte pa ga je poskušala nadomestiti z oznako 'prepletanje kultur uprizarjanja' – "Interweaving Performance Cultures” (2014). Na konferenci bom analizirala te nove zamisli in predlagala temeljno razlikovanje med deskriptivnimi teorijami, ki skušajo ostati nevtralne in brez vrednostnih sodb, ter evalvacijskimi teorijami, ki preučujejo politiko, etiko in estetiko uprizoritev. Obravnavala bom tudi nekaj primerov iz slovenskega prostora.

Janelle Reinelt, zaslužna profesorica Univerze v Warvicku, je bila predsednica mednarodne zveze za gledališke raziskave International Federation for Theatre Research (2004–2007). Leta 2010 ji je združenje American Society for Theatre Research podelilo priznanje akademske odličnosti za njeno življenjsko delo in dosežke na področju gledališča in scenskih umetnosti. Leta 2014 je prejela častni doktorat Univerze v Helsinkih. Njene številne objave o politiki in uprizarjanju v zadnjem času vključujejo: The Political Theatre of David Edgar: Negotiation and Retrieval (z Geraldom Hewittom; Cambridge University Press, 2011) in The Grammar of Politics and Performance (ur. s Shirin Rai; Routledge, 2014). Med njimi je tudi knjiga izbranih razprav v slovenščini Javno uprizarjanje. Eseji o gledališču našega časa (v prevodu Katarine Jerin in Krištofa Jacka Kozaka; Knjižnica MGL, 2006).