Med slovenstvom in svetovljanstvom

Aleš Gabrič

Zahodni del Evrope se je začel združevati sredi 20. stoletja, po koncu hladne vojne pa se je proces združevanja širil proti vzhodu. S poudarjanjem, da se moramo tudi Slovenci pridružiti tem procesom in se vključiti v Evropo, so politiki in propagandisti izpostavljali zgolj politične okvire, pozabljali pa so na neprekinjeno duhovno in kulturno povezanost naših prednikov s kulturnimi tokovi na stari celini. Ločevanje kulturne, umetniške ali znanstvene preteklosti po nacionalnih mejah je bolj posledica proučevanja minulih dob od 19. stoletja, od stoletja nacionalizmov, dalje. Usmerjenost v nacionalno "naše" kulturne dosežke je bila tudi značilnost dobršnega dela slovenske humanistike.

Toda za gledališko dejavnost je soodvisnost od širših duhovnih tokov že pred več kot pol stoletja Filip Kumbatovič Kalan naslovil kot evropeizacija slovenske gledališke kulture. Ali lahko tiste, ki jih običajno označujemo kot "velike Slovence", sploh označujemo zgolj z nacionalno oznako, bo prikazano na primeru življenjske poti nekaterih najbolj znanih ustvarjalcev s področja današnje Slovenije. Jezik, v katerem so pisali, rezultati in odmevnost njihovega dela ter kraji, v katerih so živeli in ustvarjali, ponujajo številna izhodišča za analizo, ali lahko te intelektualce po pomembnosti uvrščamo (zgolj) med velike Slovence.

Aleš Gabrič, doktor zgodovine, je raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Posveča se raziskovanju novejše slovenske politične in kulturnopolitične zgodovine, zgodovine šolstva, razvoja znanstvenih in umetniških ustanov, odnosa oblasti do kulture na splošno ali do posameznih kulturnih ustvarjalcev. Je odgovorni urednik znanstvenih monografij, ki jih izdaja Založba Inštituta za novejšo zgodovino. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani predava zgodovino slovenske kulture. Od leta 2008 je predsednik Državne predmetne komisije za splošno maturo za zgodovino.

Je avtor več znanstvenih monografij, soavtor učbenikov zgodovine za zaključne razrede osnovne in srednje šole in urednik več zbornikov z znanstvenih konferenc. Pomembnejša dela: Socialistična kulturna revolucija: slovenska kulturna politika 1953–1962 (1995); Prešernovo gledališče v Kranju: 1945–1957 (2001); Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (soavtor; 2005); Šolska reforma 1953–1963 (2006); Slovenski zgodovinski atlas (soavtor; 2011); Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem (urednik; 2012).