Nahajate se na arhivskem spletnem mestu Festivala Borštnikovo srečanje - za obisk aktualnega spletnega mesta, kliknite tukaj.

Festival Borštnikovo srečanje — Arhiv 2010 - 2016

Oliver Frljić in igralci

Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!

Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! <em>Foto: Žiga Koritnik</em>

Foto: Žiga Koritnik

Slovensko mladinsko gledališče
20. 10. 2010, 19.00 // VELIKA DVORANA - TRIBUNA
Predstava traja 1 uro 15 minut in nima odmora.

Premiera

3. 3. 2010 Slovensko mladinsko gledališče

Režiser Oliver Frljić
Dramaturgija Borut Šeparovič in Tomaž Toporišič
Scenografija, kostumografija, in izbor glasbe Oliver Frljić
Asistent režije (študijsko) in svetovalec za gib Matjaž Farič
Oblikovanje zvoka in tonsko vodstvo Silvo Zupančič
Oblikovanje luči Oliver Frljić, Tomaž Štrucl
Lučno vodstvo Tomaž Štrucl
Producentka Tina Malič
Vodja predstave Urša Červ

Igrajo
Primož Bezjak
Olga Grad
Uroš Kaurin
Boris Kos
Uroš Maček
Draga Potočnjak
Matej Recer
Romana Šalehar
Dario Varga
Matija Vastl

Oliver Frljić se v avtorskem projektu z delovnim naslovom Preklet naj bo izdajalec domovine! radikalno loteva ljubezni in sovraštva do gledališča, spleta norosti in bolečine, ki se mu skupaj prepustijo tisti na odru in tisti v dvorani. Okvir za to preizpraševanje meja umetniške in civilne svobode so fragmenti zgodbe o razpadu druge Jugoslavije, simbolni prostor, v katerega se naseljujejo igralke in igralci z dilemami, s katerimi se srečujemo vsi, a si pred njimi pogosto zatiskamo ušesa in zastiramo oči. Po besedah režiserja skuša predstava "skozi inflacijo smrti, skozi nenehno ponavljanje neponovljivega poudariti gledališki mehanizem, ki vedno ostaja reprezentacija določene zunanje resničnosti. S kompulzivnimi poskusi inscenacije kolektivne smrti izziva gledališko reprezentacijo smrti, pa tudi samo idejo gledališke reprezentacije.

Ponavljanja smrti, ki se na odru pojavljajo v skoraj pravilnih intervalih in po katerih izvajalci ‘oživijo’, razkrije zastoj gledaliških reprezentacijskih mehanizmov. Prav ti mehanizmi za proizvodnjo fikcije, ki najpogosteje ostajajo skriti, izrinejo vsakršen vsebinsko-tematski okvir in tako ostanejo edini vidni.