Gledališče je osebno in zato posebno
Ponedeljek, 23. marec 2015
Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2015
Gledališče je osebno in zato posebno
"Gledališče s svojo telesno neposrednostjo in živostjo ni samo dogodek, je doživetje. Ko fizično nagovori metafizično in obratno. Ko se spregledamo in prepoznamo v vsej svoji nebogljenosti, lepoti, krutosti, smešnosti, plemenitosti, neumnosti, milini, predrznosti, pogoltnosti, ponižnosti, sočutju, egoizmu, ljubezni, veri, nasilju, upanju… mogoče skupni preteklosti in možni prihodnosti. Ko se zavemo, da smo lahko tudi kaj več, kot samo krvavi pod kožo, ali pa da smo zgolj to: krvavi pod kožo
in z lačnim praznim želodcem. Ko se preko besed in misli velikih posameznikov iz naše skupne preteklosti in sedanjosti preizprašujemo, prepoznavamo in zardevamo v naši resničnosti. Ko Cankarjevi Hlapci zmeraj znova zadenejo točno v trebuh naše biti: "Zvest hlapec opravlja svoje delo, kakor mu je ukazal gospodar: če mu reče na polje, ne pojde v gozd…" In ko Jermanov "krik" spričo vehemence in brezobzirnosti aktualnih političnih in ekonomskih elit zareže in seže od nekoč do tukaj in zdaj:
"Hlapci! /…/ Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan."
In prav zato imajo birokrati radi kulturo, ne marajo pa preveč umetnosti. Ker umetnost zmeraj gleda in odide nekam drugam. Ker umetnost ne ukrivlja, ampak povzdiguje, kljubuje cinizmu, apatiji, neumnosti in krutosti. Ker dokazuje, da življenje lahko pogledamo, gledamo in živimo tudi drugače. Ker spričo sijaja, ostrine in resnice umetniških del politični dogodki zbledijo in se razblinijo, kot se spričo dramskih besedil razkrije kratkovidnost jezika dejanske politike in ekonomije.
Ko večni statisti na političnem parketu, obsedeni in podrejeni dobičku, ki velja za merilo vsega in vsakogar, kvalificirajo ali diskvalificirajo človeka preko ekonomskih kazalcev, tržnih niš ali ciljne skupine, in tako vehementno barantajo s številkami, tvegajo, da bodo zabarantali tisto, kar nas identificira najbolj avtentično: edino zapuščina razmišljanja in umetniškega ustvarjanja zares opravičuje človeško prisotnost v svetu. Tudi slovensko. Zakaj se torej v umetnosti ne vidi in prepozna
priložnosti, izvozne tržne niše, najboljše promocije države, namesto da se vsakokratna elita slovenskih birokratov zaganja in mesari predvsem po umetnosti in umetnikih s finančnimi sankcijami, varčevalnimi ukrepi … Vaclav Havel, češki dramatik, pisatelj in politik je zapisal: "Mogoče je to povezano s tem, da je ekonomija pogosto skrčena na golo računovodstvo. Toda kakšno računovodstvo je to, če pa je veliko zadev, ki sooblikujejo naše življenje, težko preračunavati ali celo ni mogoče
preračunati? Kaj neki bi storil ekonomist-računovodja, če bi moral optimizirati delovanje simfoničnega orkestra? Najbrž bi iz Beethovnovega koncerta izbrisal vse pavze. Saj ničemur ne služijo."
Obljubila sem si, da ne bom preveč sentimentalna in čustvena, da ne bom preveč jezikava in nesramna, čeprav – ko gre za gledališče in gledališko umetnost – postanem vse to in še več. Gledališče nagovarja tisto stran človekove osebnosti, ki je nepredvidljiva, težko ulovljiva, pogosto povsem nelogična, občutljiva, iracionalna, lucidna, ki odstopa in skače izven okvirjev ter stereotipnih šablon statistike, ki fantazira in sanjari, je osebna in zato posebna. Zato: živelo gledališče! živela
umetnost! Ali kot pravi Peter Greenaway: "Če umetnikom spodleti, je škoda, a kadar jim uspe, to spremeni svet."
Nataša Matjašec Rošker