Nagrade 48. FBS so podeljene

Poročilo strokovne žirije

Tekmovalni program 48. Festivala Borštnikovo srečanje po izboru selektorja Primoža Jesenka izkazuje širok spekter uprizoritvenih estetik. V njih se avtorski koncepti suvereno soočajo z raznovrstnimi dramskimi predlogami v razponu od klasičnih do sodobnih dram, vključno s priredbami, dramatizacijami in besedilom, nastalim v procesu vaj. Pomenljiva je zastopanost del iz obdobja zgodovinskih avantgard iz prve polovice 20. stoletja. Uprizoritve so zasnovali režiserji srednje generacije in le en predstavnik najmlajših režiserjev. 

V tekmovalnem programu so visoko zastopane stvaritve, ki revitalizirajo temeljno značilnost gledališča kot kolektivnega ustvarjalnega dejanja in sporočajo o moči skupnega ustvarjanja v sodobnem svetu. Opaziti je močan poudarek na kolektivni - ansambelski igri in dominantno vlogo glasbe, ki prerašča v dejavnega protagonista uprizorjenega sveta.

Od desetih tekmovalnih predstav jih je šest nastalo v produkciji narodnih gledališč, tri v mestnih gledališčih in ena v produkciji nevladnega sektorja. Žirija se pridružuje selektorjevemu opozorilu o skrb zbujajočih produkcijskih pogojih, ki so v zadnjih nekaj letih močno načeli vzpostavljeno infrastrukturo slovenskega gledališča in še zlasti drastično posegli v produkcijo nevladnega sektorja.

Ugotavljamo, da sodobno slovensko gledališče z repertoarno izbiro korespondira z brezobzirnostjo sveta, v katerem živimo. "V svetu, ki se maje", kot bi dejal veliki elizabetinski dramatik, pa bi bilo zaželeno, da gledališče v večji meri opravlja vlogo medija, ki "mu ravna tečaje". 

Utemeljitve nagrad
Velika nagrada Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev
Ponorela lokomotiva v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi SNG Drama Ljubljana

Uprizoritev Ponorele lokomotive predstavlja resen izziv – kako uprizoriti eksperimentalno, avantgardno dramo iz leta 1923, delo, temelječe na komaj določljivi doktrini "čiste forme”, ki ga avtor ni končal in ni bilo uprizorjeno v času njegovega življenja. Uprizoritev to "čisto formo" napolni z močnim  glasbenim izrazom; grotesko preobrazi v predstavo – dvoboj tekmecev,  kjer jam session postane hkrati bojno polje in prostor odpora. Vse to ustvarja premišljenost, konsistenco in čudovito zgrajeno dramatičnost uprizoritve. Doslednost, prepričljiva in natančna skupinska igra, pogumne rešitve v interpretaciji odnosov med liki in v postavitvi posameznih epizod, razgibana glasba … so elementi, zaradi katerih je Ponorela lokomotiva izjemen ustvarjalni dosežek.  V njem vsi  gledališki elementi "igrajo" skupaj in tako v gledalcu puščajo močan, globok in pomemben pečat. 

Mateja Koležnik, Borštnikova nagrada za najboljšo režijo v uprizoritvi John Gabriel Borkman v izvedbi Drame SNG Maribor
Mateja Koležnik je klasično dramsko besedilo zreducirala zgolj na najbolj bistveno. Enak postopek je uporabila tudi v režiji – besedilo, scenografijo, kostumografijo, rekvizite, mizansceno, igralske in režijske elemente je očistila vsega odvečnega. Vsak segment produkcije, od premične scenografije do filmskega kadriranja prizorov in izčiščene igre, izraža natančno premišljen režijski pristop, dodelan v vseh podrobnostih izvedbe. Tako zastavljena režija zgosti Ibsenovo dramo in osnovni problemi, ki jih avtor izpostavlja, pridobijo na moči in napetosti. Hkrati igralcem omogoča, da v podrobnostih in celoti skrajno prepričljivo interpretirajo dramske karakterje. Glasba, luč, scenografija, kostumografija in igra se stapljajo v strnjeno dramsko fresko zgrešenih in nesrečnih življenj, v tragedijo bolestnih človeških ambicij v svetu, ki mu dominirajo polmrak, sneg, zima in manko čustev.


Posebna nagrada žirije za kolektivno stvaritev
Vinko Möderndorfer: Vaje za tesnobo v režiji Jake Andreja Vojevca in izvedbi SSG Trst

Vaje za tesnobo pričajo o izjemni umetniški usklajenosti vseh elementov uprizoritve. Od izbora dramske predloge, ki govori o brezobzirnosti neoliberalnega kapitalizma (v njem se izgubi pomen posameznika, saj ta postane le igračka v igri pridobivanja dobička), preko režijskega postopka, ki postopoma zgoščuje problematiko in jo vse bolj dinamično interpretira, pa do dovršene ansambelske igre – je ta projekt zgled dobro premišljenega gledališča. Vsi odrski elementi so koherentno vključeni v uprizoritev. Celo menjave scenografije, predvidene v fragmentarni dramaturgiji besedila, v Vajah za tesnobo postanejo del igralske in umetniške interpretacije. Razgibana, odrsko dosledna in koherentna uprizoritev je primer kvalitetnega sodobnega teatra. V njem vsaka podrobnost postane del skupne umetniške stvaritve, ki prerašča v domišljeno in inovativno izvedeno uprizoritev. 

Štiri nagrade za igro
Nataša Barbara Gračner, Borštnikova nagrada za igro za vlogo Matere v uprizoritvi Mati v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Nataša Barbara Gračner je igralka minimalistične igre, ki zna na odru zgolj tiho sedeti in na videz ničesar početi, a to napravi s takšno notranjo silovitostjo, da je atmosfera na odru ves čas naelektrena.
Preobrazbo neuke gospodinje Pelageje Vlasove v prvoborko revolucije sprva izpelje kot skoraj nezaveden akt, kot instinktivno dejanje matere, ki si želi le zaščititi sina in se ob tem ne sprašuje o ustroju sveta in tudi ne o svojih dejanjih. A v svoji tihi, skromni, zadržani drži je vseskozi tudi silovita, deluje kakor voda, ki počasi, neopazno, a zanesljivo spodjeda breg. Njena vse bolj rastoča moč in karizma izhajata iz trdnega prepričanja,da je svet treba in mogoče spremeniti. V njenem svetu ni prostora za dvom in tudi ne ironijo – zato igralka v trenutku največjega zanosa izstopi iz svoje vloge in preprosto odide.
 

Polona Juh, Borštnikova nagrada za igro za vlogo Ofelije v uprizoritvi Hamlet v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Polona Juh je drugačna Ofelija kot smo jih vajeni. Na začetku se res zdi le predmet manipulacije, lutka, s katero se trguje, dekle, ki stori tisto, kar ji naročijo. A interpretka za to zunanjo podobo postopoma razstre celovito osebnost. Njena Ofelija ima lastno stališče; ve, česa noče, zaveda se, da jo zlorabljajo, vendar zoper vnaprejšnjo določenost, zoper pozicijo, ki so ji jo namenili, ne more nič. Polona Juh črpa Ofelijino blaznost iz občutka determiniranosti, nepremakljivosti vloge, ki ji je namenjena, hkrati pa iz pretanjenega, občutljivega zaznavanja sveta in odnosov. Zato njena blaznost presega nivo poetičnosti in tragičnosti tega lika ter odpira vprašanja, ali lahko dobronamerni, čuteči, občutljivi ljudje s svojimi dejanji spremenijo vsaj lastne usode (ali pa se zgolj umaknejo sami vase ali v umrt), če ne že sveta, ali pa so resnične spremembe le v domeni brutalnih, brezobzirnih, pragmatičnih, manipulativnih posameznikov.
 

Nataša Matjašec Rošker Borštnikova nagrada za igro za vlogo Gospodične Elle Rentheim v uprizoritvi John Gabriel Borkman v izvedbi Drame SNG Maribor

Ella Nataše Matjašec Rošker je popolna podoba lomljivega, steklenega obupa. Od prvega trenutka je spotikajoča se senca, vselej tik pred tem, da jo bo odrski stroj dobesedno zmlel. Pretresljivo nam dokazuje, da je Ella edina, ki svoje izgube ni mogla niti za trenutek nadomestiti z nobeno drugo vrednoto ali zgolj iluzijo. Toda od trenutka gole resnice pred golo steno s "samoborcem" Borkmanom, ko se steklo boleče razbije, ga počasi sestavi v novo čisto obliko.
 

Igor Samobor  Borštnikova nagrada za igro za vlogo Johna Gabriela Borkmana v uprizoritvi John Gabriel Borkman v izvedbi Drame SNG Maribor

Ponovitev realnih razmerij iz časa nastanka Ibsenove drame, ki kličejo po vnovični identifikaciji, odpirajo interpretativni prostor med univerzalnim sporočilom drame in aktualnim trenutnim stanjem. Samobor je ta prostor odlično zapolnil. Po njegovi zaslugi smo dobili klinični portret osebe, ki v odsotnosti moralnih standardov in empatije ne more razumeti človeških razsežnosti tragedije – ne tiste, ki jo povzroča drugim, pa tudi ne lastne, ko se zgrne nadenj. Igor Samobor je res, kot je svoj izbor glavnega igralca utemeljila režiserka Mateja Koležnik, najboljši možni slovenski Borkman.

Tina Gunzek, Borštnikova nagrada za mlado igralko za vlogo Dekleta v uprizoritvi Vaje za tesnobo v izvedbi SSG Trst

Tina Gunzek je pri oblikovanju vloge preprostega vaškega dekleta pokazala izjemno igralsko občutljivost. Prepričljivo je izpeljala dramaturški lok osebe, ki prehodi dolgo pot od pretresljive družinske tragedije, vstopi v brutalni urbani svet prostitucije ter se končno vrne v (navidezno?) spokojnost podeželskega življenja.
Mlada igralka svoj dramski lik vseskozi obvladuje in dosledno razvija – navkljub tragičnim okoliščinam, ki zaznamujejo njeno življenje, vztrajno, že kar trmasto išče srečo in si prizadeva za boljše življenje. Brez velikih gest, spretno se izogibajoč vsaki patetiki in igralskemu pretiravanju (ki ga ta lik ponuja "na prvo žogo"), Tina Gunzek kaže igralsko dozorelost in sposobnost preobrazbe; z njima pritegne gledalčevo pozornost in zgradi umetniško polnokrvno igralsko kreacijo.

Branko Rožman, Borštnikova nagrada za glasbo v uprizoritvi Ponorela lokomotiva v izvedbi SNG Drama Ljubljana

V letošnjem tekmovalnem programu je glasba poudarjeno sooblikovala uprizoritve, glasba Branka Rožmana v Ponoreli lokomotivi pa je prerasla v vlogo protagonista, ki celostno nosi uprizoritev. V njeni konceptualni zasnovi je vloga skladatelja enakovredna vlogi režiserja.
Dva klavirja namesto mašinerije lokomotive napovedujeta koncert. V živo krmiljene klavirske tipke diktirajo smrtonosno hitrost vlaka in bitje srca potnikov. Nosilna igralca sta hkrati tudi protagonista-glasbenika, ki se izmenjujeta v vlogah dirigenta, instrumentalista in pevca; prav glasba je tista, ki tudi vse ostale igralce preobrazi v suverene muzikalne stroje oziroma determinira njihovo gibanje in samo dejanje igre. Performans glasbe, ki se po logiki nepredvidljivosti stopnjuje v ponoreli jam session, oblikuje prvovrstni gledališki dogodek, ki v svoj vratolomni ritem nebrzdano vsrka tudi gledalce.

Numen in Ivana Radenović Borštnikova nagrada za scenografijo v uprizoritvah Črna žival žalost v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega in Mojster in Margareta v izvedbi Drame SNG Maribor

Prizor, v katerem se v Črni živali žalosti čisti, deviški in nematerialni gozd spreobrne v ogenj destrukcije, je coup-de theatre, ki se zapiše v spomin kot  čisti primer odrske magije. Vse je samo metafora in vendarle skoraj resničnost. 
Enostavna in inventivna scenografija v Mojstru in Margareti diskretno citira ruski konstruktivizem, hkrati pa ostaja uporaben, sugestiven, neopazen stroj za številne epizode te epske uprizoritve.
To je nagrada za subtilnost in ustreznost scenskih rešitev ob dveh povsem različnih izzivih in poetikah.

Srečko Fišer, Borštnikova nagrada za prevod Hamleta v Williama Shakespeara v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Srečko Fišer ni le vrhunski prevajalec in dober poznavalec Shakespeara, temveč tudi izkušen in občutljiv gledališki praktik; ve, kako bodo verzificirane besede govorljive na odru in kako bodo zvenele v ušesu gledalca.
Hamlet v njegovem prevodu deluje kot povsem današnje besedilo, ki raste iz sodobne pesniške izkušnje ter formo prilagaja vsebini in vseskozi izhaja iz nje. Jezik prevoda je ves čas jedrnat, prizemljen, današnjemu bralcu razumljiv in blizu, ob tem pa prevajalec ostaja zvest Shakespearu. Gledalcu omogoča, da takorekoč instinktivno, preko podob, ki jih v njem budi izgovorjena beseda, zlahka  razvozlava bogate besedne igre in metafore.
In čeprav v nas še vedno odmevajo starejši prevodi Hamleta, se nam je v zavest s svojo preprostostjo, jasnostjo in neposrednostjo  že zasidral stavek: "Svet se maje, jaz pa rojen, da mu ravnam tečaje."
 

Marinka Poštrak, Borštnikova nagrada za umetniško vodstvo uprizoritve 25.671 v izvedbi Prešernovega gledališka Kranj

Umetniško vodstvo je avtonomni, a pogosto prezrt element umetnosti, prapočelo vsake uprizoritve, v primeru uprizoritve 25.671 pogumno in družbeno ozaveščeno ter angažirano dejanje, tako v izbiri osnovne teme uprizoritve (ki "piči" v srž družbenih dogajanj) kot v izbiri režiserja in avtorske ekipe ter drznosti v pristopu. 
Marinka Poštrak – in z njo vse Prešernovo gledališče Kranj – je bila pripravljena tvegati, čeprav je vedela, da iz spoja vseh navedenih elementov (teme, ustvarjalcev, sproti nastajajočega besedila) lahko nastane le provokativna in kontradiktorna uprizoritev, ki bo ostro zarezala v slovensko družbeno in politično stvarnost, hkrati pa močno odmevala v umetniških krogih oziroma razpirala vprašanja o manipulaciji, odnosu med igralčevo zasebnostjo in vlogo ter vzbujala nelagodje v gledalcu. Uprizoritev 25.671 je logično nadaljevanje dolgoletne premišljene repertoarne politike.

Strokovna žirija v sestavi:

Jasen Boko
Tomasz Kubikowski
Barbara Orel, predsednica
Tea Rogelj
Petra Vidali

V Mariboru, 27. oktobra, 2013.