Nahajate se na arhivskem spletnem mestu Festivala Borštnikovo srečanje - za obisk aktualnega spletnega mesta, kliknite tukaj.

Festival Borštnikovo srečanje — Arhiv 2010 - 2016

Dobitnica Borštnikovega prstana 2011 - Milada Kalezić

Dobitnica Borštnikovega prstana 2011 - Milada Kalezić <em>Foto: Sandra Požun</em>

Foto: Sandra Požun

MILADA KALEZIĆ – DOBITNICA BORŠTNIKOVEGA PRSTANA 2011

Milada Kalezić nadaljuje legendarno tradicijo nekaterih velikih slovenskih igralk, ki so se rodile v drugem kulturnem in nacionalnem okolju in prve besede spregovorile v drugem jeziku, a so postale legende slovenske gledališke umetnosti. V Mariboru je dokončala osnovno šolo in gimnazijo in začela igrati v takrat zelo uglednem mariborskem ljubiteljskem gledališču Slava Klavora, skupaj z igralcema Petrom Boštjančičem in Vladom Novakom, ki so se tedaj generacijsko sooblikovali, danes pa tvorijo vrhunsko igralsko jedro Drame SNG Maribor.
Za sprejemne izpite na AGRFT so se pripravljali v srednješolskem recitacijskem krožku, ki ga je vodil mariborski igralec Jože Zupan. Milada še danes rada omenja njegovo izjemno strokovno in človeško pomoč ob vpisu na akademijo, kamor je bila sprejeta leta 1971. A tam se je marsikaj spremenilo. Kljub prijateljstvu s sošolci Miro Lampe, Olgo Kacjan, Marjanom Trobcem in svojim Petrom je mlada študentka igre po lastnih besedah gledališko akademijo doživljala kot moro. Čeprav so režiserji, sicer tudi njeni profesorji, hitro odkrili njeno izjemnost, ni smela igrati v poklicnih gledališčih, kamor so jo vztrajno vabili. Zato si je iz študijskih časov zapomnila predvsem prepovedi in bolj malo spodbud. Slednje so vezane na prezgodaj in sredi dela preminula profesorja Rudija Kosmača in režiserja Igorja Pretnarja, ki se ju spominja s hvaležnostjo.
Svojo profesionalno pot je začela v SLG Celje, kjer je zapustila izjemno globoko sled. Zablestela je tako rekoč čez noč – z legendarno vlogo Darinke v Šeligovi Čarovnici iz Zgornje Davče. To je bila fascinantna predstava, neverjetna ne le za celjsko in mariborsko publiko, ampak za vso slovensko javnost. Šlo je najprej za potrditev in dokončno uveljavitev Šeligove dramatike in gledališča, ki smo mu rekli magijsko gledališče; režiral je vsestransko izvirni Dušan Jovanović, glavna igralka pa je bila Milada Kalezić, ki je v prizoru viharja s pogansko močjo in svobodo pometla z odra tudi dobršen del že nekoliko zaprašenega teznega gledališča … Sama misli, da je bila dodatna spodbuda pri študiju občutek osvobojenosti od akademijskih prepovedi … Za danes kultno kreacijo Darinke je pri rosnih štiriindvajsetih prejela nagrade na Borštnikovem srečanju, Sterijevem pozorju in festivalu MES v Sarajevu ter vse do danes ostala v neizbrisnem spominu.
Sledile so številne odlične "celjske" vloge, na primer Shakespearova Ofelija s Petrom Boštjančičem kot Hamletom. Kot Katarina v Ukročeni trmoglavki se je počutila prestara, kot Gospa Alvingova v Strahovih pa premlada, petinštiridesetletna je od groze odrevenela, ko je v Don Juanu dobila vlogo Elvire, dvajsetletne ljubice štiriindvajsetletnega zapeljivca … A s prepričevanjem same sebe, z iskanjem bistva junakinj in ne le njihove zunanje podobe, je našla ključ, vsebino, izraz, da je bila ravno prava za partnerja in publiko.
Seveda so jo ustvarjalne dileme spremljale doma, na cesti in v gledališču. Igralka nima dveh življenj, osebnega in gledališkega, ima le življenje umetnice, ki se "vživlja" v druge osebe in jih osmišlja skupaj z režiserjem in soigralci, a je na tej iskateljski poti vseeno sama.
Prva večja vloga v Mariboru je bila še gostujoča. V Lovu na čarovnice je odigrala moralno čisto, skoraj sveto Elizabeth Proctor, toda človeško poglobljeno in kljub puritanstvu skoraj čutno. Potem so sledile magistralne vloge od Helene v Orestu, Matere v Krvavi svatbi, Gospe Jourdain v Žlahtnem meščanu, vse do Fride Khalo in Aase v Peeru Gyntu … Slednja je ena njenih najzrelejših kreacij. Naivna, poetična, stroga, revna mati med grajanjem čudaškega sina komaj skriva svojo ljubezen do njega. Njeno odlaganje lastne smrti do Peerove vrnitve in že ugaslo veselje in govorjenje ob snidenju se sprevrača v nenadni pričakovani molk in tišino in smrt … Vsa psihološka stanja gredo neopazno in fascinantno z odra med ljudi, najprej kot topel veter, potem kot hladen piš… Nobenega igranja smrti; le pred publiko stoji in govori, pred njo umolkne in brez sleherne teatralnosti umre. In publika "umre z njo".
Milada ni med tistimi igralkami, ki bi se pulile za vloge. Izogiba se površnemu delu in zmerom želi, da bi bili vsi ustvarjalci predstave do konca enako predani in odgovorni, saj se zaveda, da je tudi sama lahko le v dobrih predstavah res dobra. Veliko da na kakovostna besedila. Merilo ji je Shakespeare. Igrala je njegove Ofelijo, Violo, Katarino in Gertrudo. Strinja se z Borgesom, ki je rekel: "Nihče ni bil toliko ljudi kakor Shakespeare!" In to nenavadno, a natančno izjavo bi lahko uporabili tudi za nocojšnjo lavreatko. Malokdo "je lahko tako zelo osemdeset različnih ljudi", kakor je bila Milada. In četudi nagrade niso bistven dokaz prave umetnosti, povejmo, da so se pri njej kar nizale. Tri Borštnikove, nagrada Prešernovega sklada, Združenja dramskih umetnikov Slovenije, mesta Celje, mariborska Glazerjeva nagrada in listina … Seveda moramo omeniti tudi nagrado za vlogo Meri v filmu To so gadi. Poleg tega je bila odlična tudi v filmih: Trije prispevki k slovenski blaznosti, Prestop, Varuh meje in Veter v mreži.


Milada Kalezić je poglobljena, odgovorna, izobražena igralka, ki gledališče razume kot nekaj svetega. Pri svojem delu je prav kartezijansko stroga in dosledna, četudi se seveda vsak večer znova zaveda, da mora pridobiti in obvladati občinstvo, ki je prišlo od doma k daritvi, kakor v svojem prepričanju o gledališču kot o svetem sama doživlja odrsko umetnost. Gre sicer za strogo zaseben odnos, a ne pozabimo, da so Homer, Aishil, Sofoklej, Evripid … enako razumeli svet in iz takšnega razumevanja se je rodilo evropsko gledališče. Z neko drugo vero se torej Milada Kalezić s svojim razumevanjem sveta, umetnosti in svetosti napaja pri samem izviru teatra, ki zanjo vsekakor pomeni sveti svet. Zelo dobro vemo, da prstan prihaja v prave roke, zato se že vnaprej veselimo novih igralskih rezultatov Miladinega talenta, dela in svete pripadnosti gledališču.