Nahajate se na arhivskem spletnem mestu Festivala Borštnikovo srečanje - za obisk aktualnega spletnega mesta, kliknite tukaj.

Festival Borštnikovo srečanje — Arhiv 2010 - 2016

Klaus Mann, Žanina Mirčevska

Mefisto

Mefisto <em>Foto: Žiga Koritnik</em>

Foto: Žiga Koritnik

Drama o karieri

Produkcija Slovensko mladinsko gledališče
Premiera 25. 5. 2011 Zgornja dvorana, Slovensko mladinsko gledališče
Predstava traja 1 uro in 45 minut in nima odmora.
 

Prevod romana Lado Kralj
Režiser Eduard Miler
Dramaturga Žanina Mirčevska, Tomaž Toporišič
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografka Jelena Proković
Izbor glasbe Eduard Miler
Lektorica Mateja Dermelj
Koreografka Maša Kagao Knez
Oblikovalec luči Matjaž Brišar
Oblikovalec zvoka Silvo Zupančič
Oblikovalka maske Barbara Pavlin
Vodja predstave Janez Pavlovčič
 

Igrajo
Hendrik Höfgen Dario Varga
Juliette Maša Kagao Knez k. g. 
Angelika Sielbert Romana Šalehar
Barbara Bruckner Daša Doberšek
Otto Ulrichs Robert Prebil
Hans Miklas Matija Vastl
Lotte Lindenthal Maruša Geymayer-Oblak
Ministrski predsednik Boris Kos
Dora Martin Olga Grad
Oskar von Kroge Ivan Rupnik


Mefisto temelji na istoimenskem romanu Klausa Manna, verjetno najbolj zanimivem in daljnosežnem emigrantskem romanu o Nemčiji, Evropi in svetu pred kolapsom etike po pohodu nacizma in fašizma. Ta roman o izdajalskem intelektualcu, povzpetniškem igralcu Hendriku Höfgenu, ki prostituira svoj talent in za ceno minljive slave izdaja svoja prepričanja in bližnje, je Žanina Mirčevska dramatizirala v gledališko predlogo, v kateri se je ukvarjala predvsem z odgovornostjo: s posameznikom oziroma umetnikom kot odgovornim subjektom družbenega in političnega konteksta, v katerem ustvarja, in pa z mejami njegove "pravice do neodgovornosti".Mefisto v odrski viziji Eduarda Milerja tako razkriva vzporednice med v faustovskem motivu od Tretjega rajha zapeljanim zapeljivcem in takratno nemško nacizirano kulturo ter sodobnim, postdemokratičnim globalističnim postsocialističnim svetom Slovenije; postavlja si vprašanja in nanje odgovarja z gledališko domišljijo in igralsko prezenco: Kaj se je danes zgodilo z etiko v gledališču, kdo so morebitni nosilci te etike? Mar tudi danes obstaja (mogoče še celo močnejša) povezava med gledališko in politično igro? Kakšna je politika gledališča, ki to igro omogoča?